DRŽAVNI ZBOR JE SPREJEL NOVELO ZAKONA O DAVKU NA DODANO VREDNOST ZDDV-1J (uporabljati se začne s 1. januarjem 2019)
Namen in cilj novele
Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1J) se v nacionalno zakonodajo prenašajo določbe Direktive Sveta (EU) 2016/1065 z dne 27. 6. 2016, ki se nanašajo na obravnavo kuponov, in nekatere določbe Direktive Sveta (EU) 2017/2455 z dne 5. 12. 2017, v zvezi z obveznostmi DDV pri opravljanju telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja in elektronskih storitev (TOE). Poleg tega se odpravljajo nekatere druge administrativne ovire in uvajajo nekatere manjše poenostavitve.
Glavni cilji novele so:
- odprava neusklajenosti obdavčitve med državami članicami EU ter postavitev razmejitve med kuponi in inovativnimi plačilnimi sistemi, da se zagotovi nevtralnost obdavčenja;
- poenostavitev pravil za obračunavanje in plačevanje DDV ter izdajanje računov za opravljene storitve TOE, kadar opravljajo storitve osebam, ki niso davčne zavezanci v drugih državah članicah;
- zavezancem, ki nimajo sedeža znotraj Unije, vendar so registrirani za DDV v državi članici, omogočiti uporabo posebne ureditve mini VEM;
- odprava administrativnih bremen v določenih primerih glede obveščanja davčnega organa oz. odprava predložitve prijave opcije o obdavčitvi določenih transakcij;
- določitev fiksne obrestne mere v primeru predložitve popravka obračuna DDV ali predložitve le-tega po institutu samoprijave pred začetkom določenih postopkov davčnega organa;
- podaljšanje uporabe mehanizma obrnjene davčne obveznosti za dobave vezane na prenos pravic do emisije toplogrednih plinov.
Sprejete spremembe
1. Kuponi
Sprejeta novela definira pojem kupona in opredeljuje vrste kuponov ter določa čas nastanka obveznosti obračuna DDV in davčne osnove za določeno vrsto kuponov.
Kupon pomeni instrument, v zvezi s katerim obstaja obveznost, da se sprejme kot plačilo ali delno plačilo za dobavo blaga ali opravljanje storitev, pri čemer so blago, ki bo dobavljeno, ali storitve, ki bodo opravljene, ali identiteta njihovih morebitnih dobaviteljev navedeni na samem instrumentu ali v pripadajoči dokumentaciji, vključno s pogoji uporabe takšnega instrumenta.
Nova pravila glede kuponov se nanašajo samo na kupone, ki se lahko unovčijo za dobavo blaga ali opravljanje storitve, ne veljajo pa za instrumente, ki imetniku zagotavljajo popust ob nakupu blaga ali storitev, ne zagotavljajo pa mu pravice do prejetja takšnega blaga ali storitve.
Opredeljeni sta dve vrsti kuponov:
- enonamenski kupon: kupon, v zvezi s katerim sta ob njegovi izdaji znana kraj dobave blaga ali opravljanja storitev, na katere se nanaša kupon, in DDV, ki ga je treba plačati za navedeno blago ali storitev;
- večnamenski kupon: kupon, ki ni enonamenski kupon.
Enonamenski kupon
Obveznost obračuna DDV pri enonamenskem kuponu nastane ob njegovem prenosu s strani davčnega zavezanca, ki deluje v svojem imenu. Ob takem prenosu se torej šteje, da je blago dobavljeno ali storitev opravljena. Dejanska izročitev blaga ali dejansko opravljanje storitev, ki jo dobavitelj opravi v zameno za enonamenski kupon, kot plačilo v delu ali v celoti, ne pomeni ločene transakcije.
Če dobavitelj blaga oz. storitev in izdajatelj enonamenskega kupona ni isti davčni zavezanec, se šteje, da je dobavitelj opravil dobavo blaga izdajatelju kupona.
Večnamenski kupon
Za razliko od enonamenskega kupona, obveznost obračuna DDV pri večnamenskem kuponu ne nastane ob njegovem prenosu, ampak šele pri dejanski izročitvi blaga ali dejanskem opravljanju storitev v zameno za večnamenski kupon, ki ga dobavitelj sprejme kot plačilo ali delno plačilo za to dobavo oziroma izvedbo.
Pri večnamenskem kuponu davčno osnovo za dobavo blaga oz. opravljeno storitev predstavlja plačilo za vrednostni kupon. V primeru, da takšnega podatka ni, je davčna osnova denarna vrednost, ki je izkazana na samem kuponu, ki je zmanjšana za vrednost DDV, plačanega za dobavo blaga ali storitve.
2. Telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja in elektronske storitve (TOE)
Z namenom razbremenitve malih podjetij, ki občasno oziroma v manjšem obsegu opravljajo storitve TOE končnim potrošnikom v drugih državah članicah, se za določanje kraja obdavčitve uvede prag v višini 10.000 EUR prometa (v tekočem in predhodnem koledarskem letu), do katerega se za kraj opravljenih storitev šteje Slovenija, če ima izvajalec storitev na območju EU samo v njej sedež oz. če tega nima, stalno ali običajno prebivališče, in če je prejemnik storitve iz države članice EU, ki ni Slovenija.
S tem se podjetjem omogoči, da pri majhnem obsegu dobav zanje ne nastanejo dodatni stroški, povezani s spoštovanjem pravil glede DDV v drugih članicah potrošnje njihovih storitev, bodisi z uporabo posebne ureditve mini VEM, bodisi z neposredno registracijo za namene DDV v vseh državah članicah potrošnje.
V luči poenostavitve po novem slovenski izvajalci za navedene storitve izdajajo račune v skladu z ZDDV-1.
Dodatno se z novelo zavezancem, ki nimajo sedeža znotraj EU, vendar so registrirani za DDV v državi članici, v Sloveniji omogoči uporaba posebne ureditve mini VEM. S tem se za navedene zavezance ukine obveznost registracije v vseh ostalih državah članicah, v katerih opravljajo navedene storitve.
3. Odprava nekaterih drugih administrativnih obremenitev
Za enostavnejše sodelovanje davčnih zavezancev in davčnega organa se ukinja:
a) Izjava o izbiri obdavčitve transakcij v zvezi z nepremičninami po 45.čl. ZDDV-1
Predložitev izjave ni več potrebna, vendar morata zavezanca na zahtevo davčnega organa dokazati obstoj predhodnega pisnega dogovora o obdavčitvi transakcije z nepremičnino. Sam dogovor še vedno ostaja obvezen.
b) Obveščanje davčnega organa v zvezi z izbiro za obdavčitev investicijskega zlata
Ukinja se obveščanje davčnega organa v zvezi z izbiro za obdavčitev investicijskega zlata. Pravica do obdavčitve se ohrani.
c) Odbitni deleži
V primeru, ko davčni zavezanec v preteklem letu ni imel transakcij oz. so bile te neznatne, zavezancu ni več potrebno predlagati napovedi o predvidenih transakcijah davčnemu organu, ampak sam določi začasni odbitni delež na podlagi podatkov o predvidenih transakcijah.
Prav tako zavezancu ni več potrebno priglasiti ločenih odbitnih deležev po posameznem področju dejavnosti, ampak zadostuje, da sam določi odbitni delež ločeno za vsako področje svoje dejavnosti. Kljub ukinitvi priglasitve mora zavezanec voditi ločeno knjigovodstvo za vsako področje dejavnosti. Takšen način izračunavanja odbitnega deleža mora uporabljati najmanj 12 mesecev.
d) Prijava obračunavanja DDV po posebni ureditvi za obdavčljive preprodajalce
Odpravi se samo formalni pogoj (predložitev prijave), vsi vsebinski pogoji ostajajo v veljavi.
4. Uskladitev določb glede višine obrestnih mer z ZDavP-2
V primeru popravljanja napak v obračunu DDV in predložitve obračuna DDV na podlagi samoprijave najpozneje do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora, do vročitve odmerne odločbe ali do začetka postopka o prekršku oz. kazenskega postopka, je po novem določena letna obrestna mera v fiksni višini 3%. Predložen obračun po izteku zakonskega roka se šteje za samoprijavo, če zavezanec premalo izkazan davek v obračunu DDV in 3 % letne obresti plača hkrati s predložitvijo obračuna DDV na podlagi samoprijave. V tem primeru se ne zaračunajo zamudne obresti.
Če zavezanec premalo izkazanega davka in obresti ne plača, se za čas od poteka roka za plačilo do plačila davka obračunajo zamudne obresti v skladu z 96. čl ZDavP-2 (0,0274 % dnevna obrestna mera).
5. Podaljšanje veljavnosti sektorskega mehanizma obrnjene davčne obveznosti za prenos pravic do emisije toplogrednih plinov
Ker se je ukrep obrnjene davčne obveznosti v primeru prenosa pravice do emisije toplogrednih plinov (e točka 76.a člena ZDDV-1) izkazal kot učinkovit v boju proti goljufijam na področju DDV v tem sektorju, je bilo na ravni EU odločeno, da se ta začasni ukrep podaljša. Podaljšanje ukrepa do 30. junija 2022 je sprejela tudi Slovenija.
Veljavnost in uporaba
Državni zbor je 20. novembra 2018 sprejel novelo ZDDV-J. Novela je začela veljati 1. 12. 2018, uporabljati pa se začne 1. januarja 2019.